Pravijo, da ljubezen ne pozna meja. To sta dokazala tudi moja prijatelja iz Slovenije in Tunizije. Seme sta ukoreninila leta 2016, ko se je prijateljica odločila preživeti dopust v Tuniziji in je tam spoznala prijetno simpatičnega Tunizijca.
Seme je vzklilo in ni trajalo dolgo, ko so se začeli redni obiski Tunizije. Leta so minevala in iz majhnega semena je nastala rastlina, ki je naredila svoj prvi list. Sledila je zaroka, po nekaj mesecih pa še poroka v njegovi lepi domovini.
Da na ta veliki dan ne bi bila sama, smo se s prijatelji odločili, da se ji pridružimo in tako nudimo podporo in pomoč pri pripravah na poroko. Imeli smo tudi nekaj prostih dni za raziskovanje Tunizije in spoznavanje ljudi, pri čemer nam je veliko pomagal bodoči ženin z idejami ter komunikacijo. Moram reči, da je tunizijski narod zelo prijazen in gostoljuben. Kljub temu, da živijo zelo skromno je njihov življenjski stil usidran na sedanjost. Živijo v trenutku, jutrišnji dan pa pustijo za naslednji dan.
Po več dnevnih dogovarjanja in organizacije je končno napočil čas za sklenitev zveze. Sama lokacija poroke je bila res pravljična, saj je prelepo pokrajino hribov krasil sončni zahod, tla pa so bila pokrita s snežno belimi polžjimi hišicami ter s pritlikavimi grmički, ki so s svojo zeleno barvo popestrili razgled. Obred se je seveda zaključil z usodnim »I do« in tako se je začelo slavje pozno v noč.
S prvim sončnim žarkom pa se je cvet odprl in zakorakala sta novim izzivom naproti.
